Čustveno zdravljenje
Ljudje ne znamo ravnati s čustvi
Ljudje smo izrazito čustvena bitja, emocije se konstantno pojavljajo, neprestano smo prežeti z njimi, a zdi se, da so nam popolna tujka in uganka. Kot bi imeli ključno funkcijo na pametnih telefonih, a je ne bi znali uporabljati. Čustva (predvsem »negativna«) tako pogosto potlačimo, bežimo pred njimi, jih zanikamo oziroma si jih ne priznamo. Tako čustva, ki nosijo ogromno energije, ostanejo ukleščena v nas. Energija ostane ujeta v nas samih.
Tudi takrat, ko nas čustva preplavljajo in ne moremo ven iz njih je to pravzaprav odraz nepredelane in ne – ozdravljene rane, zaradi česar smo obtičali na neki točki.
Za večino ljudi bi lahko rekli, da v sebi nosijo določeno »čustveno« rano. Čustveno rano razumemo kot ne-telesno, pač pa notranjo poškodbo (ki pa v določenih primerih seveda lahko pusti posledice tudi na fizični ravni).
Ena izmed temeljnih sil vsega, kar je, je sila »ljubezni,« s katero ne mislim zaljubljenosti oziroma ljubezni v romantičnem smislu. S silo »ljubezni« mislim na silo, ki vsebuje vse tiste »ženske« principe, ko si zamišljamo ljubečo mater – skrb, toplina, sočutje, varnost, občutek sprejetosti in zaščite ter občutek globoke ljubezni/ljubljenosti.
Problem pa je, da je bila ta temeljna sila prepogosto hudo zlorabljena, kar je ne le na človeku, pač pa tudi v naravi, pustilo hude in globoke posledice oziroma travme. Še huje je, da se pri tem ujamemo v začaran krog, namreč ljudje z neozdravljenimi ranami, bodo ranili druge, pri katerih bo najverjetneje nastala rana in če je ne bodo pozdravili, bodo tudi oni rano »prenesli« naprej s tem, ko bodo ranili druge.
Tako nastane trdovratni vzorec, ki pa ga JE MOGOČE prekiniti, ne glede na to, kako dolga in naporna je pot.
Šepet večnih globin
"Nič ne boli bolj kot ranjeno srce in nič ne rani bolj kot srce, ki je ranjeno."
Kratek vodič do čustvene ozdravitve
Koraki na poti čustvenega zdravljenja
Iz osebnih izkušenj in opazovanj sem ugotovila, da lahko proces čustvenega zdravljenja razdelimo na devet korakov. Seveda se koraki med procesom izmenjujejo in ponavljajo, lahko bi rekli, da je njihovo gibanje podobno cikličnemu (krožnemu). Vsekakor proces čustvenega zdravljenja NI ravna premica, ki vodi od koraka št. 1 do koraka št. 9. Vmes bomo naleteli na preskakovanja določenih korakov pa zopet vračanja k že "prehojenim." Proces čustvenega zdravljenja traja kar nekaj časa, je pa res, da se čustva postopoma začnejo pojavljati v manj intenzivni oziroma milejši obliki.
Za podporo pri čustvenem zdravljenju sem oblikovala poseben vpogled "Črno ogledalo," ki ga lahko naročite. Na podlagi intuitivnega svetovanja vam skupaj z vpogledom pomagam razumeti situacijo ter vam ponudim vodstvo za naprej.
Sprejemanje čustev
Prvi korak
Za ta korak je značilno popolno sprejemanje čustev, ki jih čutimo – od jeze, besa, zamere, do bolečine in globoke prizadetosti. Na neki točki se moramo čustvom prepustiti in pustiti, da nas čustva v celoti preplavijo. Energija, ki je ukleščena v nas, se mora osvoboditi in razliti.
Sprejmimo, da so nas ljudje prizadeli. Dovolimo si čutiti katerakoli čustva, ki jih čutimo do njih. Če jih krivimo, si to priznajmo, če jih ne krivimo, si to priznajmo.
Potrebujemo čas, ki ga moramo preživeti sami s seboj in »pogoltniti« stvari, ne glede na to kako grenke in trpke se nam zdijo.
A bodimo nežni, bodimo sočutni do sebe, zavedajmo se, da gremo čez naporne stvari, ne pritiskajmo nase, ne kritizirajmo se, četudi se počutimo kot »zguba.«
Ko nas preplavijo čustva, je dobro da jim to "dovolimo," a to moramo početi zavestno in avtomatično (nezavedno), saj nas bodo v nasprotnem primeru čustva vedno preplavljala in bomo na milost in nemilost prepuščeni notranjemu avtomatu.
Na primer, ko se v svoji koži ne počutimo najbolje ali ko smo potrti, se opomnimo: "Čutim potrtost in dovolim si jo občutiti."
Kljub temu, pa poskušajmo dovoliti, da nas čustvo preplavi in da ga čim bolj v polnosti občutimo, ne glede na to kako boleče je. Ulezite ali usedite se nekam, kjer vas nihče ne bo motil, ali pa se potopite v čustva v dneh, ko čutite da niste »ta pravi.« Moteče predmete (npr. telefon) dajte na stran, ne dovolite, da bi se vaš um "zamotil" z drugimi stvarmi. Dovolite mislim, da se vračajo na dogodek ali dogodke, ki vam ne dajo miru, potem pa se osredotočite na občutke in čustva, ki se začnejo sprožati v vas. Pojdite v globino.
Sprejmite nemoč, sprejmite da morda ni neke razlage ali odgovora na vprašanje "Zakaj?" Občutite čustvo, vprašajte se kje ga občutite... Se vam ob tem porajajo kakšne asociacije?
Ko vam je težko se lahko opomnite, da ste že šli skozi takšna čustva in da zmorete.
Soočenje z izgubo
Drugi korak
Drugi korak je tesno povezan z prvim, saj gre prav tako za sprejemanje čustev. Ta korak pa sem vseeno ločila od prvega, saj se pod množico različnih čustev po navadi skriva prav izguba. Izguba se lahko navezuje na različne stvari, pogosto pa je sprejemanje izgube zelo težko.
Ko smo nekaj izgubili, a se globoko v srcu tej stvari ne moremo odpovedati, takrat sprejmite tudi ta občutek, da globoko v srcu še vedno nekaj nosite. Ne upirajte se. Sprejmite občutke bolečine in ranjenosti ob izgubi in si hkrati tudi priznajte, da ste vsaj delno še vedno navezani. Ne izsiljujte "pretrganja vezi" na silo.
Sporočilo čustev
TRETJI KORAK
V tretjem koraku se vprašamo kaj nam čustva sporočajo. Kaj se skriva v ozadju? Kaj je globlje sporočilo o nas sami, ki vam ga nosijo čustva? Katere (morda meni neznane) dele osebnosti razkrivajo čustva?
S pomočjo različnih tehnik (simboli, sanje), se lahko povežemo z arhetipi do katerih nas vodijo čustva. Z vključevanjem različnih tehnik lahko začnemo bolje spoznavati svojo notranjost.
V tretjem koraku se začnemo podrobneje ukvarjati s seboj in svojo notranjostjo, začnemo se pobližje spoznavati in odkrivati svoje šibke, najranljivejše predele.
Zunanja (p)o(d)pora
ČETRTI KORAK
V ta korak sem vključila vse "zunanje" stvari, ki nam lahko služijo kot podpora ali pomoč. To so ljudje (dobri prijatelji, psihoterapevti, svetovalci,...), podporne skupine, literatura, delavnice, seminarji...
Ne branite se pomoči, čeprav je samota v nekaterih trenutkih »nujna,« je potem prav tako potrebno tudi sprejemanje podpore od "zunaj."
Idealno je, če imate ljudi, ki razumejo vašo stisko, pomembno pa je, da ne postanete odvisni od njihovega mnenja in podpore (prav tako velja za različne delavnice, seminarje, knjige...). Na koncu koncev sami bijete bitko.
Še vedno bodo prišli trenutki, ko se boste znašli sami s seboj, prepuščeni svoji bolečini. Nič ne sme postati "nadomestilo" za soočanje z lastno bolečino.
Narava, narava, narava
PETI KORAK
Narava zdravi, tako preprosto je. Vsi ljudje bi morali biti v stiku z naravo, se od nje učiti in jo spoznavati. Po osebnih izkušnjah je narava daleč najboljše zdravilo, pravzaprav je narava osnova, vse ostalo pa le "dopolnilo."
Za pristen stik z naravo je potrebno iti v neokrnjeno naravo, saj je njena energija tam najmočnejša. Mestni parki za pravo zdravljenje pogosto niso dovolj, seveda pa so lahko v pomoč.
Povezujte se z naravo, dovolite ji, da vas vodi in usmerja. Narava dela čudeže.
Sočutje
ŠESTI KORAK
V tem koraku na ljudi začnemo gledati s sočutjem, ki izhaja iz razumevanja. Ko razumemo svoje rane in trpljenje, razumemo tudi rane in trpljenje drugih. Razumemo, da delajo "slabo," zato ker ne vedo, da je nekaj "slabo" oziroma v danem trenutku niso zmožni delati drugače. Stvari, ki jih počnejo (četudi se nam zdijo slabe in škodljive) počnejo iz nevednosti in iz lastne šibkosti/nezmožnosti, da bi ravnali drugače.
Če jim ne morete (popolnoma) odpustiti, nič zato. Bodite iskreni do sebe. Ne silite se z odpuščanjem (kot je danes »popularno«). Lahko pa gledate na njih z očmi razumevanja (kar ne pomeni tega, da je bilo njihovo dejanje opravičljivo).
Spoznamo, da vsak nosi svoje križe, da pa se ljudje z njimi različno spoprijemamo in jih tudi ozavestimo do različne mere.
Prijeti vajeti v svoje roke
SEDMI KORAK
V tem koraku spoznamo, da smo v resnici ogromen del svoje moči (morda tudi osebnosti) položili v roke drugih. Tako smo se znašli v začaranem krogu, kjer smo na nek način bili odvisni od drugih ljudi (ali okoliščin). Spoznamo, da moč pripada samo nam in da si jo imamo pravico vzeti nazaj. Znamo si postaviti meje. Lahko razumemo napake drugih, kljub temu pa to ne pomeni, da toleriramo njihove vedenje.
Saj poznate pregovor - ko te izdajo, je kot bi ti polomili roke. Oprostiš jim lahko, a objameš težko.
Postavimo se zase in če je to potrebno, se zavarujemo pred dejanji drugih. Včasih to pomeni tudi fizičen umik.
Ne dovolimo, da bi nam kdorkoli ali karkoli jemalo našo moč in energijo. Odločno postavimo meje.
Živeti z valovanjem
OSMI KORAK
V tem koraku počasi začnemo razumevati svojo izkušnjo in jo videti kot delček širše zgodbe. Precej bolje razumemo sebe in svet v katerem živimo. Razumemo naša "nihanja" in neprestano spreminjanje sveta. Saj veste - edina stalnica v življenju je sprememba.
Precej manj se bojimo svojih čustev (tudi bolečih), krepi se občutek razumevanja, ki pripomore k večjemu notranjemu miru. Počasi se pomirimo s stvarmi, ki so nas doletele. četudi nas delno še vedno bolijo. Razumemo, da občutki valujejo in da se vedno lahko vračajo. To je normalno in s tem smo pomirjeni.
Živeti zavestno
DEVETI KORAK
Ključno je, da začnemo živeti zavestno, kar pomeni, da se zavedamo vsakega čustva, ki nas spreleti. Vsako naše dejanje je zavestno, saj ne izhaja in čustvenih afektov ali kapric. Karkoli naredimo, kakorkoli odreagiramo, naredimo to zavestno. Če nas nekaj užali, si to priznajmo. Če nekomu storimo krivico, si to priznajmo in se vprašajmo zakaj smo to naredili in ali smo pri tem izhajali iz svoje bolečine. Če smo jezni na nekoga, naredimo to zavestno. Zavedajmo se, da smo jezni in da se pod to jezo skriva občutek prizadetosti in ranjenosti.
Spoznavamo, da morda nad nekaterimi stvarmi, ki se zgodijo, nimamo neposrednega nadzora ali vpliva, imamo pa nadzor nad seboj.
Živeti zavestno pomeni, da živimo kot odrasli ljudje in ne kot otroci v odraslem telesu.
"Mir pride od znotraj. Ne išči ga zunaj."